SREDA, 27. NOVEMBER, 19.30, DVOREC BUKOVJE /
SONICA Festival of Transtitory Art
15.- 30. November 2013; različne lokacije, Ljubljana, Dravograd, Maribor, Slovenia
www.sonica.si
SONICA in DRAVIT predstavljata razstavo: Karina Smigla-Bobinski: ADA; Andrej Koruza: Signals From The Limit
27. november 2013 ob 19.30, Dvorec Bukovje Dravograd
Analogna interaktivna instalacija, igriva kinetična skulptura in postdigitalni risalni stroj obenem ter interaktivni mozaik Andreja Koruze.
KARINA SMIGLA-BOBINSKI: ADA
Karina Smigla-Bobinski s svojo estetsko izčiščeno, a hkrati igrivo interaktivno kinetično skulpturo ADA dinamično vstopa v razstavni prostor, postaja gibajoči objekt, ki predrugači prostor, se vanj vrisuje in pušča sledi. Gre za samogenerirajoče se umetniško delo, interaktivno delo v ‘samo-nastajanju’, ki se v prostoru realizira skozi gibanje, gesto v prostem lebdenju v prostoru, ki v fizičnem stiku z gledalcem postane svojstveno orodje, analogni pišoči stroj, utelešena sled linij in točk v kompoziciji naključja, sled vizualiziranega spomina, ki vstopa v post-digitalni prostor in čas, skozi katerega se giblje v obliki molekulskega hibrida. Ta ima v sebi vpisano sled preteklosti, ADA kot referenco na delo Ade Lovelace, ki je v 19. stoletju skupaj z Charlesom Babbagom mislila prvi prototip računalnika.
Video: http://vimeo.com/36779832
ANDREJ KORUZA: Signals From The Limit
Interaktivna instalacija/mozaik Znamenja z meje je prva v seriji interaktivnih instalacij/mozaikov Andreja Koruze, ki tematizirajo odnose med tehnologijo, sistemom in družbo. Mozaik je medij, ki ga sestavljajo tri enote: tesera (delec), fuga (praznina med teserami) in odnos med samimi teserami in je kot tak izjemno primeren za prikaz in kontemplacijo odnosov, ki se skozi obdajajočo praznino tvorijo med posameznimi delci (atomi, ljudmi, itd.) ter tako tvorijo kompleksnejše strukture. Znamenja z meje lahko doumemo kot fizično manifestacijo digitalne izkušnje – za platnom/mozaikom, ki predstavlja zaslon, se skrivata strojna in programska oprema (mehanizem in senzorji). Gledalčeva prisotnost in interakcija z mozaikom/instalacijo, ki se vrši preko senzorjev, sta potrebni, da se na zaslonu vidni podatki (tesere) aktivirajo in tvorijo nove oblike. Istočasno instalacija/mozaik prikazuje fenomen socialnih omrežij in kot taka nosi jasno sporočilo o možnostih generiranja sprememb in novih redov v družbi, na podlagi prepoznane dinamike starih; naslavlja odnose med posameznikom in drugimi posamezniki, skupinami ali večino. Čeprav morda ni takoj razvidno, je gledalec instalacije/mozaika zgolj še eden od delcev mozaika, ki s svojimi prepričanji, dejanji in drugimi medčloveškimi odnosi vpliva na soljudi ter sproži odziv, ali pa ne. Ker pa z instalacijo/mozaikom lahko simultano interagira več gledalcev, sta splošna razporeditev moči in omejena posameznikova zmožnost ustvarjanja sprememb jasno razvidna. Instalacija/mozaik nadalje naslavlja vprašanje kavzalnosti, na kar je v svojem besedilu Ob Znamenjih z meje opozoril Karlo Hmeljak. Orisuje pa tudi nenehno potekajoči proces, ki ga poganja človeška želja po znanju. Človek opazuje gradnike svojega bivanja in sveta okoli sebe v želji, da bi zapolnil njune vrzeli in ju napravil za idealna/celovita. Strmi v gradnike, katerih lastnostih in napake se nauči obvladovati, v praznini, ki jih obdaja pa vedno znova uzira nove, manjše gradnike stvarnosti. Svet pa kljub nenehni gonji za znanjem, ki postaja vse globlje in bolj detajlno tudi zaradi uporabe vedno bolj sofisticirane tehnologije, ostaja in bo najverjetneje vedno ostala fragmentirana iluzija celote – opazovalec instalacije/mozaika to fragmentirano iluzijo celote lahko uzre že od daleč.
Video: http://vimeo.com/71326613
KARINA SMIGLA-BOBINSKI (DE)
Karina Smigla- Bobinski živi in ustvarja kot svobodna umetnica v Berlinu. V Krakowu in Berlinu je študirala slikarstvo in vizualno komunikacijo. Ustvarja kot intermedijska umetnica v razpolu analognih in digitalnih medijev. Ustvarja in sodeluje pri večmedijskih projektih, prehodnih, tranzitornih umetniških stvaritvah, kinetičnih skulpturah, instalacijah, projektih, vezanih na specifične lokacije, pri umetniških intervencijah v javni prostor. Zanima jo tudi večmedijski fizični teater ter prehodnost med tradicionalnim in digitalnim slikarstvom.
V nekaj letih je razstavljala na petih kontinentih, v galerijah, muzejih, na festivalih in na javnih prostorih. Med njimi so: FILE Electronic Language International Festival v São Paulu Rio de Janeiru, FACT v Liverpoolu, Videoarte en mOvimiento v Limi, Festinova – International Festival of Contemporary Art v Gruziji, Cultures of Economics – a interdisciplinary event series v Berlinu. organiziran s strani German Federal Cultural Foundation v sodelovanju Ludwig-Maximilians-Universität Munich, VideoAKT Biennal v Berlinu, LOOP – Video Art Fair v Barceloni, Busan Biennale v Južni Koreji, Museo al Aire Libre in Ciudad de la Escultura v Méridi, GAK – Gesellschaft für Aktuelle Kunst in Bremnu, Olympia Park Munich in Bangkok University Gallery na Tajskem.
http://www.smigla-bobinski.com/
ANDREJ KORUZA (SI)
Andrej Koruza (rojen l. 1982 v Kopru) je v letih 2004- 2007 obiskoval Šolo mozaika v Furlaniji, kjer je ob koncu prejel nagrado za najboljši mozaik. Po različnih sodelovanjih in ustvarjanjih v projektih, povezanih z mozaiki je začel intenzivneje raziskovati osnovne elemente v mozaiku, ki so se utelesili v seriji Tessera e Fuga (razstavljeni v Knjižnici Luvina, Bogota, Kolumbija, l. 2009)
Od l. 2010 vodi skupino oblikovalcev, arhitektov in obrtnikov GRUPA,s katerimi ustvarjajo delavnice in produkcije različnih projektov. Z njihovim projektom The Shop je sodeloval na Bienalu industrijskega oblikovanja BIO22 v Ljubljani. V kontekstu kolektiva GRUPA je realiziral dva avtorska projekta: Gostilna dela (2011) in Gajbla (2012).
Koruza razvija različne pristope k ustvarjanju mozaika (n.pr. Delavnica Reshape, Udine, 2012), hkrati pa je začel ustvarjati serijo študij mozaičnih instalacij, ki jih vpenja v okolje sodobne interaktivne in intermedijske umetnosti preko raziskovanj različnih sistemov, tehnologij v relaciji do družbe (kot v interaktivni instalaciji Signals From the Limit). S tem Koruza vstopa v prehodni prostor, v intriganten dialog med preteklostjo in sedanjostjo. Trenutno ustvarja dve mozaični instalaciji in hkrati vodi Delavnica, delavnico za oblikovanje in produkcijo pohištva.
http://signalsfromthelimit.tumblr.com/
O festivalu SONICA:
Program festivala Sonica 2013 sledi ustaljenim linijam MoTe- Muzeja tranzitornih umetnosti v iskanju prehodnih, tranzitornih ‘linij bega’ v polju sodobne umetnosti, v izrazito heterogenem in neenotnem polju ustvarjalnih in miselnih silnic, ki jih skozi zasnovo tranzitornega preči zvok. Zvok kot medij prehodnosti, ki preči zidove, telesa, prostore, ki je vseprisoten v urbanem miljeju, utelešen v objektih, konceptih, mislih, v umetniških formah, kot je glasba, v podobah in govorjenju, a jih hkrati preči, prešije s svoji izmuzljivo in minljivo, vseskozi spreminjajočo naturo. Zvok uhaja iz okvirja, zato se zdi, da zanj okvir ni zadosten, da bi ga zajezil. In ravno to je izziv letošnje Sonice, ki ponovno preči raznolike umetniške principe in pristope, se v njih uteleša in odbija, jih trese, pelje v ritem in pulz, jih razteleša in pomensko spreminja. Uteleša se v zvočnih instalacijah, objektih, kot so vizualizacije zvoka v skulpturi Yurija Suzukija (6 Rubens Tubes Visualizer) ali skozi ritmično mehaniko subvertirane vsakdanje tehnologije, predelanih prenosnih cd predvajalnikov Stephena Cornforda (Archipelago), pulzira, sveti in utripa skozi minimalistično izkušnjo elektronske glasbe dvojca snd, se naseljuje v vmesju vizualnega in zvočnega v novem avtorskem projektu Random Logic, ter v polju basovskih frekvenc in militantnega tehno ritma Anstam, predrugači prostor, se zarisuje vanj preko geste in gibanja v instalaciji letošnje rezidentke festivala Karine Smigle-Bobinski (ADA), v prostroski instalaciji Hrvoja Hiršla (Spheres (Euclidian Spaces)) ali v kinetičnem mozaiku Andreja Koruze (Signals From The Border) ter igrivih prostorskih intervencijah Jana Vormanna (Dispatchwork)in se naseljuje med vizualnim in zvočnim v minimalističnih podobah, barvah, objektih, prostorih in zvokih. Ujeti zvok v monument, ga dokumentirati in pomensko zajeti, zakleniti v formo, bodisi v glasbeni žanr, bodisi v objekt, vizualno podobo, digitalno datoteko, ga zajeziti s prostorom, je praktično nemogoče. To poskuša Lee Patterson preko ujetja malih in komaj slišnih zvokov skozi ozvočene objekte in procese, ki se bodo soočili s krhko prehodnostjo in močjo telesnega glasu Irene Tomažin. Na robu subtilnih zaznav nevidnih, netaktilnih sistemov v naši percepciji sloni delo Uršule Bertol (Privlačnosti) Zvočna prehodnost, ujeta med šumom in tišino je tista, ki skozi interakcijo z različnimi objekti, mediji in telesi spreminja vibracijo, pomenskost in intenzivnost. Hkrati je zvok utelešenje in izmikanje spomina, drugačna časovnost od zgolj linearnega časa. Sonica tako tudi letos sledi svojemu temeljnemu poslanstvu prehajanj med različnimi formami izraza, med umetnostjo in popularno kulturo, ki se ji umetnost danes preprosto ne more izmakniti. Njeno poslanstvo leži v prehajanju med izrazi in prostori, ki jih letos Sonica prvič skuša ujeti tudi v svoj lasten fizičen prostor, v MoTA Point, preko katerega vzneseno stopamo naprej v prihodnost …
www.sonica.si
Produkcija: MoTA- Museum of Transitory Art
Koprodukcija: Dravit-
Program MoTA podpirajo: MOL- Oddelek za kulturo, Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije, Goethe Inštitut
